Tridimenzionalno ultrazvočno slikanje

Osnovna načela tridimenzionalnega (3D) ultrazvočnega slikanja vključujejo predvsem metodo tridimenzionalne geometrijske kompozicije, metodo ekstrakcije kontur zmogljivosti in metodo vokselnega modela. Osnovni korak 3D ultrazvočnega slikanja je uporaba dvodimenzionalne ultrazvočne sonde za zbiranje niza 2D slik v določenem prostorskem zaporedju in njihovo shranjevanje v 3D rekonstrukcijsko delovno postajo. Računalnik izvaja prostorsko pozicioniranje na 2D slikah, zbranih po določenem pravilu, in slike primerja. Posnemite vrzel med sosednjimi odseki 2/12 Elementi se dopolnijo in zgladijo v 3D bazo podatkov, ki je naknadna obdelava slike, nato pa se začrta zanimivo območje, 3D rekonstrukcija se izvede preko računalnika in rekonstruirana 3D slika se prikaže na zaslonu računalnika. Tehnologija 3D ultrazvočnega slikanja vključuje zajemanje podatkov, tridimenzionalno rekonstrukcijo slike in tridimenzionalni prikaz slike. Baum in Greewood sta leta 1961 prvič predlagala koncept 3D ultrazvoka, vendar je bil razvoj v naslednjih 30 letih relativno počasen. V zadnjih desetih letih je z nenehnim razvojem računalniške tehnologije in tehnologije ultrazvočnega slikanja tehnologija 3D ultrazvočnega slikanja prešla iz faze eksperimentalnih raziskav v stopnjo klinične uporabe [2], ki jo lahko razdelimo na (1) statično 3D: zbiranje določeno število 2D slik in nato izdelava 3D skupinskih slik, nato pa naredimo različne 3D prikaze, ki jih razdelimo na 3D organski parenhim in 3D pretočne kanale krvnih žil. (2) Dinamično